Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi že od leta 2000 izvaja različna izobraževanja za zaposlene v zdravstveni in babiški negi, s katerimi jih želi ozaveščati o pojavnih oblikah nasilja, njegovi dinamiki, posledicah in možnih korakih preprečevanja ter ukrepanja.
Pri tem vseskozi sodeluje z zunanjimi strokovnjakinjami in strokovnjaki, saj je nasilje kompleksen družbeni problem in pri iskanju izhoda iz nasilja je nujno multiprofesionalno sodelovanje. Izobraževanja, ki jih Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi izvaja, so navedena v nadaljevanju zavihka. Pripravljeni pa smo za naročnika oblikovati tudi poseben program izobraževanja, ki bi ustrezal specifičnim potrebam zavoda oziroma zdravstvene nege.
Če želite, da v vaši organizaciji izvedemo izobraževanje, nam to lahko sporočite po e-pošti na: nenasilje@zbornica-zveza.si ali po telefonu v pisarno Zbornice – Zveze: 01/ 544 54 80.
V slovenskem prostoru sta bili narejeni dve večji raziskavi o problematiki nasilja na delovnih mestih na področju zdravstvene in babiške nege.
Prvo raziskavo je leta 1999 je podprlo DMSBZT Ljubljana, ki je v svoje delovanje začelo vključevati tudi raziskovanje. Rezultati raziskave so pokazali, da je prisotnost nasilja v zdravstveni negi v Sloveniji problem, kjer je potreben celovit in sistematičen pristop. Tako je na podlagi pridobljenih rezultatov raziskave Zbornica – Zveza pristopila k aktivnemu delovanju na tem področju in imenovala Delovno skupino (DS) za nenasilje v zdravstveni negi. Povzetek Prve raziskave- Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji (1999)
Drugo raziskavo je izvedla raziskovalna skupina pri Zbornici – Zvezi v letu 2011, kjer so poleg članic DS za nenasilje v zdravstveni in babiški negi sodelovali tudi strokovnjaki in strokovnjakinje s področja raziskovanja. Povzetek Druge raziskave – Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji (2011)
Darinka Klemenc in Irena Špela Cvetežar
Ob nastanku Delovne skupne za nenasilje v zdravstveni in babiški negi (v nadaljevanju Delovna skupina) pred dobrima dvema desetletjema (20. 12. 2000) je bil pogled na nasilje na delovnih mestih v zdravstvu, še posebej v zdravstveni in babiški negi, bistveno drugačen, kot je danes. O problematiki nasilja na delovnih mestih se ni govorilo, niti se ga ni dobro zaznavalo. V družbi so obstajali močni stereotipi o liku medicinske sestre in babice kot zdravnikove pomočnice, pridne, predane tolažnice pacientov in neredko je bila medicinska sestra izpostavljena tudi kot seksualni simbol tako v očeh pacientov kot sodelavcev v timu. Izpostavljanje problematike nasilja v zdravstvu je bila nezaželena, praktično prepovedana tabu tema tako v lastnih vrstah kot pri sodelavcih in nadrejenih. Tudi v širšem družbenem okolju tema ni bila prepoznana kot področje, ki ga je potrebno spreminjati.
Zato je bilo javno razkritje pojavnosti nasilja na delovnih mestih medicinskih sester in babic pomemben korak k razvoju profesije; teme smo se lotili z obširno, nacionalno raziskavo, javno predstavitvijo in tiskano publikacijo, s čemer smo dobili podlago za naslednje korake, aktivnosti in razvoj področja. Bili smo prva poklicna skupina v državi in redka v svetu, ki je odkrito spregovorila o tej pereči temi, iskala rešitve za izboljševanje delovnih pogojev ter večje spoštovanje sodelavcev in sodelavk v zdravstvenih in negovalnih timih. Šele čez leta so nam sledile druge poklicne skupine.
Nemogoče je v prispevku zajeti vse aktivnosti Delovne skupine, ki več kot dve desetletji opolnomoča, »razburja«, opozarja, izobražuje, raziskuje … Njeno delo je prežeto s številnimi akcijami, drezanjem v občutljive teme, opozarjanjem na etične in moralne vidike nasilja v zdravstvu in širše, podiranjem tabujev in zidov molka, kar priča o samorefleksiji, strokovnosti, zrelosti in notranji stanovski solidarnosti poklicne skupine. Od ustanovitve dalje se je Delovna skupina trudila sistematično delovati na več področjih: ozaveščanju, izobraževanju, preprečevanju, raziskovanju, obravnavi primerov nasilja, promoviranju nenasilja, organiziranju odmevnih akcij kot pomoč posamezniku, stroki, družbi. Svoje aktivnosti je prilagajala in razvijala glede na potrebe članstva, stroke, managementa, politike in družbenih sprememb, kot sta jih narekovala prostor in čas.
Prvi koraki, ki so se izkazali v Delovni skupini za najbolj potrebne, so bili na področju izobraževanja. Najprej smo ga usmerili v lastno poklicno skupino. Veliko smo izobraževali po regijskih strokovnih društvih in strokovnih sekcijah, ki delujejo v okviru Zbornice – Zveze. Ne le teoretično znanje, v vsebine smo vključevali primere iz prakse in igre vlog: na strokovnem srečanju Sekcije medicinskih sester babic smo uprizorili igro vlog Čez vse meje na temo prepoznavanja žensk žrtev nasilja na ginekološkem področju. Posneli smo tudi kratek film z naslovom Utrip sočasnosti, kjer smo ozaveščali o nasilni komunikaciji v luči lastnih napak v zdravstvenih institucijah. Izobraževanja smo za zaposlene organizirali v številnih zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih.
Na pobudo Delovne skupine je bil realiziran tudi sklep Upravnega odbora Zbornice –Zveze, da se vsebine nasilja v zdravstveni in babiški negi in v družini vključijo v obvezne vsebine za vzdrževanje licenc za samostojno opravljanje dela, in sicer v okviru področja zdravstvena zakonodaja in poklicna etika, kar štejemo za pomemben prispevek k ozaveščanju lastnega članstva na tem področju. Teme o nasilju so bile predstavljane tudi na več simpozijih in kongresih v okviru Zbornice – Zveze. Področje je bilo zanimivo tudi za promocijo v mednarodnem prostoru zdravstvene in babiške nege na nacionalnih in mednarodnih kongresih v več državah, tudi članicah Mednarodnega sveta medicinskih sester (ICN-International Council of Nurses) oz. Evropski federaciji združenj medicinskih sester (EFN – European Federation of Nurses Associations).
Delovna skupina je svoje aktivnosti posebej intenzivirala ob mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami. V sodelovanju z nevladnimi organizacijami, predvsem z Društvom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, je skoraj vsako leto organizirala različne dogodke in akcije. Med drugim je bilo izdelanih več vrst protokolov, priporočil, plakatov, zloženk in drugih gradiv za opolnomočanje članstva. V te aktivnosti so se vključevali tudi regijska strokovna društva, strokovne sekcije, izobraževalni in drugi zavodi in številni strokovnjaki, tudi iz drugih strok. Večkrat smo se pridružili akcijam nevladnih organizacij (npr. izobešanje rjuh z oken zdravstvenih zavodov, 24-urno dežurstvo na urgencah – s stojnicami v petih slovenskih bolnišnicah …). Največkrat smo izvedli Dan odprtih vrat na sedežu Zbornice – Zveze, kjer smo članstvu nudili individualno svetovanje, organizirali različne strokovne dogodke, recimo: »Ponovno skupaj proti nasilju«, »Nasilje na delovnih mestih medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov v Sloveniji« (s predstavitvijo naše druge nacionalne raziskave), »Pomoč osebam z izkušnjo nasilja na delovnem mestu. Kaj lahko storimo še boljše«?, »Soočanje z nasiljem v družini v zdravstveni negi«. Sodelovali so strokovnjaki iz zdravstva, prava, socialnega varstva, nevladnih organizacij, policije in sindikatov, tudi mednarodni eksperti. Ena od zanimivih tem je bila »Nasilje nad ženskami med nosečnostjo«. Obravnavali smo še reševanje konfliktov in deeskalacijske tehnike, odmevna je bila okrogla miza: »Obiski politikov ob novoletnih praznikih po slovenskih porodnišnicah«, kjer smo uspešno opozorili na neprimerno prakso obiskovanja porodnic s strani politikov po porodnišnicah ob novoletnih praznikih. Javno smo opozarjali tudi na krizne razmere v času epidemije. V Utripu smo predstavili tudi mednarodni skriti znak za pomoč pri nasilju v družini.
V obdobju epidemije s Covid-19 smo nadaljevali z izobraževanjem in podporo članstvu, saj so se z vidika preprečevanja in obvladovanja nasilja pojavili novi izzivi tako za paciente kot za zaposlene. Načini izobraževanja so se spremenili, posredovanje znanj se je preselilo v spletna okolja (obravnavane teme: reševanje konfliktov, deeskalacijske tehnike, trpinčenje, pomen komunikacije v kriznih razmerah, okrogla miza »Recimo nasilju NE«, podpora članstvu z odprto telefonsko linijo). Posebej smo bili pozorni na etične vidike medijskega poročanja v luči varovanja pacientovih pravic ter prikazovanja prizorov pacientov v njihovih najbolj ranljivih situacijah – v intenzivnih enotah po bolnišnicah. Te podobe so v ljudeh sprožale nelagodje, strah in stisko. Tako smo večkrat pozvali vpletene (zavode, medije) k humanemu prikazovanju omenjenih situacij. V ta namen so bila oblikovana tudi priporočila za vodstva zavodov »Pomen komunikacije v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih«. Pristojne institucije na področju socialnega varstva, policije, zdravstva, politike in druge smo pozvali, da v času Covida-19 bolj aktivno in etično ščitijo pravice in dostojanstvo šibkejših, posebno otrok, starejših in žensk.
Pomembno področje dela je bilo tudi raziskovanje. Prva raziskava (1999 – 2000), ki je bila narejena v okviru dveh diplomskih nalog (Klemenc, Planinšek, mentorica Pahor) in predstavljena na simpoziju ljubljanskega društva, je prekinila stoletni molk stroke in stanovske organizacije o nasilju na delovnih mestih medicinskih sester in babic. Z raziskavo smo dokazali, da problem obstaja in dosegli, da se je odnos do obravnavane teme pričel spreminjati. K temu je pripomoglo tudi intenzivno medijsko poročanje, saj je bila tema nova, zanimiva, aktualna. Nadaljnje raziskave so potekale v posameznih organizacijah in/ali na strokovnih področjih (endoskopija, ginekologija, psihiatrija, management, UKC Ljubljana …). Eden od zahtevnih raziskovalnih projektov je vključeval tudi anketiranje uporabnic ginekoloških ambulant. Leta 2011 je bila v okviru Delovne skupine izvedena druga nacionalna raziskava o nasilju na delovnih mestih v zdravstveni in babiški negi, rezultati pa predstavljeni tudi širši javnosti. K raziskovanju smo spodbujali in nudili podporo tudi študentom zdravstvene in babiške nege in drugih poklicev, zlasti pri izdelavi diplomskih ali postdiplomskih del ali iskanju gradiv za te namene.
Delovna skupina je bila vseskozi dejavna tudi na področju publiciranja in komuniciranja s strokovno in splošno javnostjo. Prvi zloženki »NE nasilje v zdravstveni negi« so sledila številna druga gradiva, ki so pokrivala posamezne obravnavane vsebine. Ne gre pozabiti prigod s posebnim, velikim potujočim posterjem, ki se ni dal prepogniti, zložiti ali zviti. Ko je dobil še okvir, je dobil tudi ime: »vrata«. Poster je potoval po zdravstvenih zavodih, med drugim je bil nameščen v glavni avli UKC Ljubljana. Na vprašanje (pomembnih) zaposlenih, kdaj bo poster umaknjen, je bil odgovor, da tedaj, ko ne bo več nikogar motil. To se je zgodilo po šestih mesecih.
Skozi vse obdobje delovanja smo objavljali strokovne vsebine v različnih zbornikih, tudi v Obzorniku zdravstvene nege (zlasti v tematski številki po drugi nacionalni raziskavi leta 2012), v glasilu Utrip, časopisih in revijah, v glasilu Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije in drugod. Ob posebnih dogodkih smo oblikovali izjave za medije, se udeleževali TV, radijskih oddaj, dajali intervjuje, drugo. Aktivno smo se vključevali v oblikovanje smernic, priporočil in protokolov za preprečevanje različnih vrst nasilja ter pri tem sodelovali tudi z drugimi: Društvom SOS telefon, Ministrstvom za zdravje, Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zdravniško zbornico, SAZU, Zvezo društev upokojencev …). Delovna skupina je nekatere dokumente na temo nasilja, ki so jih posredovala mednarodna združenja medicinskih sester, prevajala in posredovala članstvu. Publicirali smo prispevke tudi za potrebe ohranjanja zgodovine zdravstvene in babiške nege (vsakoletni almanahi Zbornice – Zveze, knjiga ob 90-letnici organiziranega delovanja medicinskih sester na Slovenskem idr.).
Spremljali smo aktualna družbena dogajanja in se po presoji odzivali s svojimi stališči (npr. podpora gibanju #jaztudi (angl. #Metoo), podpora prizadevanjem študentk po prenehanju spolnega nadlegovanja v slovenskih visokošolskih zavodih). S temi akcijami smo seznanjali in opolnomočali tudi kolegice in kolege iz strokovnih združenj v tujini, s katerimi ima Zbornica – Zveza podpisane sporazume o sodelovanju (Srbija, Hrvatska, Makedonija, Kosovo).
V Delovni skupini smo pet let (od 2009 do 2014) izvajali osebno in telefonsko svetovanje v preko 50 prijavljenih osebnih in skupinskih primerih nasilja. Osebno svetovanje je izvajala zunanja strokovna sodelavka, od začetka aktivna v Delovni skupini, po potrebi so sodelovale članice Delovne skupine, večkrat tudi pravnik. Pri reševanju in pomoči v posameznih primerih je bilo potrebno poleg individualnega svetovanja vključiti tudi druge strokovne službe (sindikate, policijo, socialno službo, nevladne organizacije …), saj je bil multiprofesionalen pristop nujen. Delovna skupina ocenjuje, da je bilo to eno najbolj zahtevnih področij njenega delovanja. Skupina je po nekaj letih zaradi zahtevnosti dela končala z individualnimi obravnavami, saj je svetovanje preseglo kompetence in zmožnosti skupine.
Odzivali smo se tudi v primerih, ko je šlo za neprimerno prikazovanje profesionalne podobe medicinske sestre, zlasti v medijih. Med drugim smo ukrepali v primeru slovenske TV nadaljevanke (POP TV) »Naša mala klinika« pri prikazovanju lika »sestre Franje« in opozarjali na žaljivo prikazovanje podobe medicinske sestre. Oglasili smo se tudi ob neprimernih spletih izjavah, komentarjih, blogih, ki so na žaljiv način predstavljali delo in podobo medicinskih sester.
Aktivnosti Delovne skupine potrjujejo, da se od same ustanovitve trudimo spremljati in razvijati zahtevno področje, se prilagajati nenehnim spremembam v družbi in stroki, na kar vplivajo: napredek znanosti, prepoznavnost in ugled poklicne skupine v družbi, vedno večje potrebe po izobraževanju in usposabljanju, spremembe vrednot – strokovnih, osebnih, družbenih, ki zahtevajo nove pristope dela, zlasti z mlajšimi generacijami. Tudi pričakovanja članstva, vodstva Zbornice – Zveze in javnosti so vedno večja in delo postaja zahtevnejše. V spremenjenih družbenih, socialnih in varnostnih razmerah potrebujemo veliko znanj in veščin, tudi motivacije, da bi bili kos kompleksnim izzivom sedanjega in prihodnjega časa. Za sistematično in uspešno delovanje bi potrebovali vključevanje več sodelavcev in drugih strokovnjakov. Vendar pa Delovna skupina še ni izgubila potrebnega zanosa; verjamemo, da bomo lahko še marsikaj koristnega prispevali tudi v prihodnosti. Stroka, članstvo in družba to od nas pričakujejo.
Literatura:
Cvetežar, I. Š., Klemenc, D., Lešnik Mugnaioni, D., 2017. Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi. In: Keršič, I., Klemenc, D., Berkopec, M., Mihelič Zajec, A., Seničar, Z. eds., 2017. Negovanje dediščine skozi devet desetletij : organizirano delovanje medicinskih sester na Slovenskem (pp. 281-283). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica-Zveza) je leta 1999 imenovala Delovno skupino za nenasilje v zdravstveni in babiški negi (v nadaljevanju Delovna skupina). Ob ustanovitvi se je delovanju Delovne skupine pridružil tudi Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije. Delovna skupina je pričela delovati v letu 2000.
Člane Delovne skupine imenuje Upravni odbor Zbornice – Zveze.
Aktualni člani in članice Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi so:
V izhodišču problematike nasilja na delovnem mestu je potrebno najprej ustrezno definirati moteče oziroma neprimerno dejanje, saj je od te opredelitve odvisna nadaljnja obravnava.
Če je šlo za dejanje, kjer še ni prišlo do zlorabe moči, uporabe nasilnih sredstev in so vpleteni približno enaki v osebni, položajni ali družbeni moči (na primer sodelavci enake izobrazbene ravni oz. na enakem položaju v hierarhiji), govorimo o konfliktu. Zanj je značilno, da so vpleteni soodgovorni za njegov nastanek, a hkrati tudi za njegovo reševanje in zato zunanja intervencija sodelavcev ali vodstva ni vedno potrebna. V primeru konflikta so pristopi, ki so konstruktivni in lahko vodijo v rešitev problema: dialog, popuščanje, iskanje kompromisa, posredovanje tretje osebe, timsko reševanje, mediacija, supervizija idr. Pri vseh teh pristopih si vpleteni v konflikt aktivno prizadevajo za razrešitev problema.
Če pa gre za dogodek, v katerem je eden od vpletenih uporabil silo za dosego svojega cilja ali interesa ter zlorabil svojo osebno / položajno / skupinsko premoč, drugi vpleteni pa je utrpel fizično, čustveno-psihološko, socialno ali materialno škodo in je v odnosu šibkejši subjekt, pa govorimo o nasilju. Ko zaznamo zlorabo moči in uporabo nasilnih dejanj, pa je potrebno v nasilje poseči, ga ustaviti in oškodovano osebo zaščititi. Nikakor ne smemo odgovornosti za ustavitev nasilja prelagati na žrtev, saj sama praviloma zaradi asimetrije v moči in poškodbe, ki jo je utrpela, nasilja ne zmore ustaviti. Zunanja intervencija v zaznano nasilno dejanje je torej nujna!
Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi je v letu 2004 pripravila Protokol – pomoč zaposlenim v ZN (shemo) ob zaznavi nasilja nad zaposlenimi v zdravstveni negi. S pripravo protokola se je odzvala na ugotovitve iz raziskave iz leta 1999, da medicinske sestre o izkušnji z nasiljem največkrat povejo kolegicam, saj jim najbolj zaupajo.
Protokol so pripravili: Monika Ažman, Irena Špela Cvetežar, Darinka Klemenc, Doroteja Lešnik Mugnaioni, mag. Sonja Robnik.
Po spremembi delovnopravne zakonodaje v letu 2007 in Kazenskega zakonika, ki je inkriminiral šikaniranje na delovnem mestu v letu 2008, se je v Sloveniji oblikovala pravna podlaga za sistematično preprečevanje in ukrepanje ob zaznavi nasilja – predvsem nadlegovanja in trpinčenja – na delovnem mestu. Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi (v nadaljevanju Delovna skupina) se je zato v letu 2010 odločila, da multiprofesionalno, s pomočjo zunanjih strokovnjakinj in strokovnjakov ter Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije, pripravi protokole za obravnavo nasilja na delovnih mestih medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov.
Nastala sta naslednja protokola za obravnavo nasilnih dejanj:
Protokola smo v Delovni skupini oblikovali tako, da so jih člani in članice Zbornice – Zveze lahko uporabljali na svojih delovnih mestih v obliki posterja ali zloženke. Objavljeni so bili v Utripu, št. 11/2010.
Protokola so pripravili: Monika Ažman, Irena Špela Cvetežar, Doroteja Lešnik Mugnaioni, Nataša Majcan, Veronika Pretnar Kunstek, mag. Sonja Robnik in Janez Turuk.
Za obravnavo trpinčenja na delovnem mestu pa so poleg protokola nastala naslednja gradiva:
Načela, ki jim je Delovna skupina pri oblikovanju protokolov sledila, so bila:
V letu 2019 je Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi pričela pripravljati nova priporočila za ukrepanje ob zaznavi nasilja na delovnem mestu. V sodelovanju z dr. Sonjo Robnik so nastala priporočila za obravnavo trpinčenja na delovnem mestu, ki bodo objavljena v Utripu (december 2019). Sledila bodo priporočila za obravnavo spolnega nadlegovanja na delovnem mestu ter priporočila za uporabo deeskalacijskih tehnik, ki jih bo delovna skupina prav tako objavila v Utripu v letu 2020. Po objavi bodo vsa priporočila na voljo tudi na spletni strani Delovne skupine.
V letu 2018 se je Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi odločila, da bo za zaposlene v zdravstveni in babiški negi pripravila priporočila za ukrepanje ob zaznavi nasilja v družini. Priporočila so splošna in veljajo za vse vrste nasilja v družini in za vsa področja zdravstvene in babiške nege. Objavljena so bila v Utripu pod naslovom
Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi je nato nadaljevala s pripravo priporočil za različne ranljive skupine. Tako je v letu 2018 in 2019 oblikovala priporočila za pomoč zlorabljenemu otroku, sledila so priporočila za pomoč ženski, ki je žrtev nasilja ter priporočila za pomoč starejšemu, ki preživlja nasilje.
Pri pripravi naštetih priporočil je Delovna skupina sledila Zakonu o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008 (v nadaljevanju ZPND) in drugim dokumentom, ki jih je sprejelo Ministrstvo za zdravje za implementacijo ZPND.
Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, MZ, 2015
Pravilnik MZ o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, stran 5115
Priporočila za pomoč zlorabljenemu otroku so v zavihku Pomoč otrokom – žrtvam nasilja.
Priporočila za pomoč ženski, ki je žrtev nasilja, so v zavihku Pomoč ženskam – žrtvam nasilja.
Priporočila za pomoč starejšemu, ki je žrtev nasilja, so v zavihku Pomoč starejšim – žrtvam nasilja.
Definiranje nasilja nad otroki se je skozi zgodovino spreminjalo v smeri vedno večje občutljivosti za zlorabo otrok in njihove pravice. Pomemben mejnik je bil sprejem Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989, ki je države pogodbenice zavezala, da bodo z zakonodajnimi in drugimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami nasilja, spolnih in drugih zlorab, zanemarjanja, trpinčenja ali izkoriščanja v družini. Tako je tudi v Sloveniji prišlo do pozitivnih sprememb na področju pravne in sistemske zaščite otrok pred nasiljem, tako v družini kot v institucijah, kjer bivajo ali se izobražujejo. Kljub temu napredku smo še vedno pogosto priča zlorabam moči nad otroki, ki v tem oziru ostajajo najmanj zaščitena družbena skupina, tudi v Sloveniji. Fizično kaznovanje otrok v družini namreč ni prepovedano in s tem država zlorabo moči nad najšibkejšimi člani naše družbe legitimira, čeprav so najbolj ranljivi in od svojih staršev, skrbnikov in družbe povsem odvisni. »Vzgojna nemoč«, kot se strokovno pojasnjuje »en udarec, eno klofuto ali eno po riti« nikakor ni nemoč, temveč vedno zgolj premoč oziroma zloraba moči odraslega nad otrokom.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja Društvo SOS telefon
Kljub družbenemu napredku, ki je prinesel spremenjen odnos do odgovornosti odraslih do otrok in skrbi zanje, ter sistematičnemu ozaveščanju o človekovih pravicah otrok, številni odrasli še vedno zagovarjajo pravico do telesnega oziroma ponižujočega kaznovanja otrok v imenu discipliniranja ali nadzora. Še pogosteje kot načrtno dejanje kaznovanja, se nasilje nad otroki dogaja kot impulzivna reakcija razdraženih staršev ali skrbnikov, ki v trenutkih vzgojne nemoči prestopijo mejo med vzgojo in nasiljem. Zavedati pa se moramo, da gre v obeh primerih za nasilje, ki je neopravičljivo. Ko govorimo o nasilju v odnosih, govorimo o zlorabi moči, uveljavljanju nadzora in prevlade nad drugo osebo. Gre torej za odnos, ki ne temelji na enakosti. Za odnos med odraslim in otrokom je značilna velika asimetrija moči – očitno neenako razmerje fizične, psihološke, ekonomske in družbene moči v odnosu. Odgovornost je vedno na strani močnejšega, torej je odgovornost v odnosu odraslega z otrokom vedno na strani odraslega.
Pogosta praksa odraslih je prenašanje odgovornosti za slabe odnose na otroke – včasih neposredno, včasih pa posredno, preko drugih odraslih, ki so te otroke »napačno« vzgojili. Današnji otroci naj bi bili na splošno preveč razvajeni, vedno več jih je označenih za problematične ter vedenjsko ali osebnostno motene. Pogosto se uporabi otrokovo »neprimerno« osebnost ali vedenje kot izgovor, s katerim se opravičuje nasilje nad njim. Pri tem je argumentacija nasilja v družini, šoli, cerkvi … presenetljivo podobna.
Nasilja nikoli ne smemo in moremo opravičevati s kakršnim koli ravnanjem žrtve, saj je »izzivanje« vedno v glavi osebe, ki povzroča nasilje in povzročiteljeva izključna izbira. Vsako deljenje ali celo prenašanje odgovornosti in krivde za nasilje z odraslega na otroka je nedopustno, zavajajoče in v funkciji toleriranja nasilja in povzročiteljeve odgovornosti.
V javnosti je žal še vedno močno prisotno prepričanje, da otrokom večinoma ne moremo verjeti, ko povedo, da so žrtve nasilja, saj si radi izmišljujejo in lažejo. Gre za usedlino prastarega prepričanja, da je otrok po naravi slab in ga šele z ustrezno vzgojo naredimo dobrega oziroma sprejemljivega za družbo. Resnica pa je ravno nasprotna – otroci o nasilju ne lažejo! Marsikdo zaradi nepoznavanja zakonitosti nasilja nad otroki ne jemlje resno izpovedi otroka o preživetem nasilju in zato žal ne poskrbi za zaščito otroka pred nadaljnjim nasiljem. Otrok, ki kot odziv na svojo izpoved o preživetem nasilju, doživi ignoriranje, dvom, nezaupanje ali celo obsojanje, prevzame krivdo za preživeto nasilje nase in ne išče več pomoči. Ne zaupa več odraslim, ne zaupa več v njihovo pravičnost in avtoriteto.
Še posebej težko je verjeti, da bi nasilje lahko povzročala oseba, ki jo poznamo, s katero imamo sami dobre odnose, dobre izkušnje, o kateri imamo dobro mnenje, ali če ima ta oseba visok družbeni položaj in ugled. Gre za zanikanje kot obrambni mehanizem pred realnostjo, s katero se nismo pripravljeni ali sposobni soočiti, saj bi s tem ogrozili socializacijske mite. Ti nas še vedno učijo, da nasilje v medosebnih odnosih povzročajo marginalni, socialno neprilagojeni, neprijazni, zanemarjeni, revni … posamezniki. Izkušnje pa kažejo, da v resnici ni nobenih pravil, kdo vse lahko povzroča nasilje in da so dostikrat osebe, ki med štirimi stenami domov, šol, cerkva … povzročajo nasilje, v javnosti mirne, dobre, prijazne in priljubljene.
Pogosta in za otroke izredno škodljiva je tudi praksa soočanja otroka v pogovoru z osebo, ki nad njim izvaja nasilje, za namen dokazovanja nasilja. V takem pogovoru je tej osebi omogočeno, da še naprej uveljavlja svojo premoč nad otrokom ter da pogovor izkoristi za nadaljnjo psihično in čustveno manipulacijo ali ustrahovanje otroka.
Ko nam otrok zaupa o nasilju, ki ga je preživel:
Konvencija o otrokovih pravicah 1989
Otroci v primežu zlorabe moči, Lešnik Mugnaioni, 2014
Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, MZ, 2015
Pravilnik MZ o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, stran 5115.
Nasilje nad starejšimi je družbena problematika, ki posega tako v področje medosebnega nasilja v družinskih odnosih in nasilja v institucionalnem varstvu, kjer starejši bivajo kot tudi v problematiko strukturnega nasilja nad starejšimi v družbi.
Zaradi neenakih možnosti, socialne izključenosti, osebni odvisnosti zaradi nemoči, bolezni, onemoglosti, pogoste materialne odvisnosti ali celo revščine ter manjše družbene moči starejših, govorimo pri tej družbeni skupini o strukturnem ali sistemskem nasilju.
Podobno kot otroci, ženske, pripadniki različnih manjšin in marginalnih družbenih skupin, osebe z invalidnostjo in hendikepom…, tudi starejši – zaradi neenake porazdelitve moči v družbi – bolj pogosto doživljajo nasilje v medosebnih odnosih.
Dolgo se o nasilju nad starejšimi ni govorilo, saj je šlo za sivo polje neodkritega in zamolčanega nasilja. Starejši namreč o tem, da doživljajo nasilje s strani lastnih otrok, vnukov, drugih sorodnikov ali pa s strani negovalcev, zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu, zelo težko spregovorijo. Strah, nemoč, sram preprečujejo, da bi o svoji stiski spregovorili z osebami ali organizacijami, ki jim lahko pomagajo. Bojijo se, da bi razkritje nasilja še povečalo njihovo ogroženost, odvisnost, jih pripeljalo v še večjo stisko.
O pojavu nasilja nad starejšimi pa se v zadnjih letih vendarle več govori tako v strokovni kot v širši javnosti in medijih. Tudi Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi je v tej družbeni razpravi že od vsega začetka. Strokovno sodeluje z Zvezo društev upokojencev Slovenije, nevladnimi organizacijami in Sekcijo patronažne službe v Zbornici-Zvezi. Članice Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi so sodelovale na različnih posvetih na temo preprečevanja nasilja nad starejšimi v Državnem svetu, izobraževanjih, akcijah in javnih kampanjah za večje ozaveščanje o nasilju nad starejšimi v naši družbi.
Nasilje nad starejšimi, Lešnik Mugnaioni, 2004
Listina pravic starejših, Utrip, 2010
Vloga zaposlenih v zdravstvu
Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, MZ, 2015
Pravilnik MZ o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, stran 5115
Eno od ključnih področij delovanja Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi je že od njenega nastanka v letu 2000 področje nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Ne po naključju.
Razlogov za delovanje na tem področju je več:
Že od leta 2000 Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi pri prepoznavanju in preprečevanju nasilja nad ženskami sodeluje z Društvom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Med številnimi skupnimi aktivnostmi, predvsem v času mednarodnih dni boja proti nasilju nad ženskami, smo skupaj oblikovali tudi protokole ukrepanja ob zaznavi nasilja nad žensko, v Utripu objavili članke na to temo in izvajali izobraževanja.
V letu 2003 je tako Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi, v sodelovanju z Društvom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, pripravila Protokol – pomoč ženski, žrtvi nasilja, 2003, v partnerskih ali družinskih odnosih, ki je bil prvi tovrstni protokol v zdravstvu v Sloveniji. Oblikovale smo ga tako, da so ga medicinske sestre in babice lahko nalepile v čakalnicah, ordinacijah, ambulantah, ob vhodu v zdravstvene domove in bolnišnice. Namenjen je bil zaposlenim v zdravstveni negi pa tudi žrtvam nasilja v družini, saj je vseboval številne uporabne informacije o možnih oblikah pomoči in ukrepanju
Leta 2011 pa smo pripravile prilogo, pod imenom Zaupni pogovor z žensko – Utrip, Priloga (št. 11/2011), v kateri smo natančneje predstavile problematiko nasilja nad ženskami in ukrepanje zaposlenih v zdravstveni in babiški negi, ko na svojem delovnem mestu prepoznajo žensko – žrtev nasilja. Kolegice iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja so ponovno strokovno sodelovale pri nastanku priloge. Obenem smo objavili tudi Pravilnik Ministrstva za zdravje o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini iz leta 2008.
Pri delovanju Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi na področju preprečevanja nasilja nad ženskami smo vseskozi verjele, da imajo medicinske sestre in babice potrebno empatijo, senzibilnost in znanje, da znajo, hočejo in zmorejo prepoznati žrtve nasilja, se z njimi pogovoriti ter jim ponuditi ustrezne informacije in pomoč. To »klinično pot« ženske – pacientke, ki pride v zdravstveno ustanovo po pomoč, smo razumele kot POT PACIENTKE, ki v stiku z medicinsko sestro, babico ali zdravstvenim tehnikom dobi priložnost, da izstopi iz začaranega kroga nasilja na pot k življenju brez nasilja. Trdno smo namreč verjele, da zaposleni v zdravstveni negi zmoremo biti ženski, ki preživlja nasilje, vstopna točka v zdravo, in dostojanstveno življenje.
Smernice za patronažno varstvo, Cvetežar, Lešnik Mugnaioni, 2012
Strokovne smernice za obravnavo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, MZ, 2015
Doroteja Lešnik Mugnaioni
Trije nujni koraki zaposlenih v zdravstveni negi, da bi lahko učinkovito zaznavali in obravnavali žensko, ki je žrtve nasilja:
Pet argumentov za nujnost večje angažiranosti zdravstvenih ustanov pri odkrivanju, obravnavi in preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini:
Načela obravnave nasilja nad ženskami:
Pomemben vidik delovanja Delovne skupine je tudi vsakoletno aktivno sodelovanje z vladnimi in nevladnimi organizacijami v okviru mednarodnih dni boja zoper nasilje nad ženskami od 25. novembra do 10. decembra. V teh aktivnostih Delovna skupina sodeluje že od leta 2000.
Članice Delovne skupine so 12.5.2005 ob mednarodnem dnevu medicinskih sester prejele tudi zlati znak, ki ga je podelila Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije- Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
O svojem delovanju članstvo Zbornice-Zveze in širšo javnost Delovna skupina obvešča v Utripu, objavlja tudi članke na temo preprečevanja nasilja in vabi na svoja izobraževanja in usposabljanja.
Delovna skupina je tekom svojega delovanja pripravila več priporočil, protokolov, smernic za preprečevanje in obravnavo različnih vrst nasilja na delovnem mestu v zdravstveni in babiški negi ter ob soočanju zaposlenih v zdravstvu z nasiljem v partnerskih odnosih, družini in nad starejšimi.
Priprava na tretjo raziskavo o nasilju na delovnem mestu v zdravstveni in babiški negi se je pričela v letu 2019 in bo predvidoma zaključena v letu 2020 ob 20-letnici delovanja Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni negi.
