Zaključki strokovnega posveta na temo nasilje nad ženskami med nosečnostjo

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih
društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,
Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni negi

Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki deluje od leta 2000 v okviru Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije  – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,  že petnajsto leto obeležuje mednarodne dni boja proti nasilju nad ženskami. Tokrat smo se svetovni kampanji, ki vsako leto poteka od 25. novembra do 10. decembra v več kot 100 državah, priključili s strokovnim posvetom na temo NASILJE NAD ŽENSKAMI MED NOSEČNOSTJO.  Strokovni posvet je potekal 6. decembra 2016 na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. Udeležili so se ga strokovnjakinje in strokovnjaki, ki delajo v zdravstvenem varstvu žensk, študentke babištva in zdravstvene nege ter predstavnice organizacij za nudenje psihosocialne pomoči za ženske in otroke - žrtve nasilja.

Na posvetu so s strokovnimi prispevki sodelovali Katja Matko iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja in doc. dr. Miha Lučovnik iz Ginekološke klinike v Ljubljani, asist. mag. Metka Skubic in asist. Tita Stanek Zidarič iz Zdravstvene fakultete v Ljubljani in dr. Barbara Mihevc Ponikvar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Raznolikost strokovnih pogledov udeležencev posveta na problematiko nasilja nad ženskami med nosečnostjo je pokazala, da to temo tudi v zdravstvu, socialnem varstvu, nevladnih organizacijah ter drugih pristojnih institucijah še vedno premalo poznamo. Kljub družbeni in zdravstveni pomembnosti nasilja nad ženskami med nosečnostjo, ta problematika ostaja prezrta.

Sociološki vidiki nasilja nad ženskami med nosečnostjo

Kulturno (stereotipno) namreč velja, da je ženska zaradi nosečnosti zaščitena in nedotakljiva, kar žal – tudi v zdravstvenih ustanovah – nemalokrat onemogoča pravočasno zaznavo nasilja. Zaradi nosečnosti je ženska vključena v posebno zdravstveno obravnavo, družba ji omogoča, da je ob slabšem počutju lahko doma, prav tako tudi po rojstvu otroka, ko je na porodniškem dopustu. Kar je z zdravstvenega vidika strokovna in varna obravnava za nosečo žensko in otroka, pa je v situacijah siceršnjega nasilja v partnerskem odnosu, lahko dodaten dejavnik tveganja.

Ženske, ki so bile že pred nosečnostjo žrtve nasilja v partnerskem odnosu, zaradi nosečnosti postanejo še bolj ranljive, saj so bolj usmerjene v dom in družino, imajo manj socialnih mrež in so zato bolj socialno izolirane, hkrati pa so tudi ekonomsko bolj odvisne od nasilnih partnerjev. Asimetrija v moči, ki je značilna za vsak nasilni partnerski odnos, se z nosečnostjo še poveča, hkrati s tem pa tudi ogroženost ženske. Za nekatere ženske žal velja, da je prav nosečnost čas, ko prvič pride do nasilja s strani partnerja. Za nekatere pa je nosečnost posledica nasilja, saj je do nosečnosti prišlo zaradi posilstva s strani partnerjev.

Najbolj ogrožajoče za ženske, še posebno med nosečnostjo, je fizično nasilje. Mednarodne raziskave kažejo, da je v povprečju od ¼ do ½ žensk, ki so bile žrtve fizičnega nasilja, doživelo tudi brce in udarce v trebuh, kar je zelo nevarno tako za žensko kot tudi za otroka. Po podatkih Združenih narodov iz leta 2000, je mogoče trditi, da je na svetu vsaka tretja ženska žrtev nasilja v družini in vsaka četrta med nosečnostjo. Več kot 90% žensk, žrtev nasilja med nosečnostjo, je doživelo nasilje s strani biološkega očeta otroka, ki so ga nosile.

Kako se moramo na nasilje nad ženskami med nosečnostjo odzvati v zdravstvenih ustanovah?

Zaradi lastne varnosti in varnosti otroka noseče ženske manjkrat prijavljajo nasilje, da po prijavi ne bi bilo še huje. Noseče ženske poleg strahu občutijo tudi sram in nemoč, kar jih prav tako demotivira, da bi ukrepale in o nasilju spregovorile. Sivo polje nezaznanega in neprijavljenega nasilja nad ženskami med nosečnostjo je zaskrbljujoče.

Izjemno pomembno je torej, da zdravstveni delavci pacientke (ne le v nosečnosti) nedvoumno večkrat vprašajo, ali preživljajo nasilje, kajti zaznava nasilja nad ženskami je v zdravstvu še vedno nizka. Po zaznavi nasilja pa je treba pacientkam ponuditi podporo in zaščito ter jih informirati o možnih oblikah pomoči. Nasilje nad odraslo žensko v zdravstvenih ustanovah prijavimo le, če se ženska s tem strinja, nasilje nad otroki v družini ali nasilje nad nosečo žensko (zaradi ogroženosti otroka) pa je treba prijaviti na policijo in center za socialno delo. Primere pa je nato potrebno tudi ustrezno dokumentirati.

Zato je zelo pomembno, da o tem problemu ozaveščamo tako strokovno kot širšo javnost, saj o tem vidiku nasilja nad ženskami premalo vemo in premalo govorimo. Ženske, ki med nosečnostjo prihajajo v ginekološke ambulante, k osebnim zdravnikom in v druge zdravstvene ustanove, bi morale s strani zdravnic in zdravnikov ter zaposlenih v zdravstveni in babiški negi dobiti informacije o nedopustnosti in škodljivosti nasilja ter ustrezne informacije o tem, kdo jim lahko pomaga ter jih zaščiti pred nasiljem. Najlažje in najhitreje lahko ženskam, ki doživljajo nasilje (med nosečnostjo) pomagajo prav v zdravstvu. Obisk pri zdravniku je nemalokrat za žensko, ki je žrtev nasilja s strani svojega partnerja, edini prostor, kamor ji partner dovoli iti, saj je sicer socialno izolirana in zaprta v zasebni krog nasilja.

Raziskovanje nasilja nad ženskami med nosečnostjo

V zadnjih desetletjih, predvsem v razvitih državah, se problematiki nasilja nad ženskami med nosečnostjo namenja vse več multiprofesionalne strokovne pozornosti: v zdravstvu, socialnem varstvu, izobraževanju, nevladnih organizacijah … Raziskave so namreč pokazale, da je nasilje nad ženskami (posebno v času nosečnosti) nedvoumno povezano tudi z njihovim reproduktivnim zdravjem ter zdravjem otrok.

Raziskava, ki so jo leta 2014 izvedli na Ginekološki kliniki v Ljubljani in je zajela 1269 žensk med bivanjem v porodnišnici neposredno po porodu, je pokazala, da:

  • 40% žensk še vedno trpi zaradi posledic nasilja v preteklosti - najbolj zaradi spolnega nasilja;
  • nasilje v preteklosti povečuje tveganje za nasilje v nosečnosti;
  • večino nasilja v nosečnosti izvaja intimni partner, predvsem psihično in fizično nasilje; - nasilje se v partnerskem odnosu prične v času nosečnosti v 2%;
  • nasilje se v povprečju v nosečnosti zmanjša;
  • 2% žensk po porodu ocenjuje, da bodo žrtve nasilja že v naslednjem mesecu.

Nasilje v nosečnosti vpliva na reproduktivno zdravje žensk, saj je povezano z večjim številom umetnih in spontanih prekinitev nosečnosti, poveča se tveganje za prezgodnji porod in zastoj rasti ploda v maternici. Pacientke, ki so bile žrtve nasilja, so tudi slabše ocenile svoje zdravje ter izkušnjo poroda.

Raziskava je tudi pokazala, da skoraj 6% žensk v nosečnosti in ob porodu občuti/doživi nasilje s strani zdravstvenih delavcev. V ginekologiji in porodništvu namreč lahko pride do (nehotene in rutinske) zlorabe, saj ženska praviloma pri zdravstveni obravnavi izgubi nadzor nad lastnim telesom in s tem občutenje izgube dostojanstva. Na Švedskem je - primerjalno gledano - pacientov, ki naj bi doživeli nasilje s strani zdravstvenih delavcev, kar 8 – 20%. V razpravi so udeleženke izpostavile kar nekaj takšnih postopkov, ki so sicer del običajne zdravstvene obravnave, a jih noseče pacientke / pacientke po porodu občutijo kot ponižujoče, boleče in kot izgubo dostojanstva.

V raziskavi Ginekološke klinike v Ljubljani je bilo ugotovljeno še, da na doživljanje nasilja s strani zdravstvenih delavcev kategorije, kot so: izobrazba, starost, (ne)zaposlenost, pripadnost etničnim, jezikovnim ali verskim skupinam, nimajo vpliva.

Pokazala pa se je nedvoumna korelacija z nasiljem v otroštvu. Ženske, ki so doživele nasilje v zdravstvenem sistemu, imajo v kar 40% tudi izkušnjo spolne ali druge zlorabe v otroštvu.  Zloraba otrok je največji dejavnik tveganja za pojavnost različnih vrst nasilja kasneje v odraslosti in ena od nalog zdravstva je, da nasilje nad otroki/v družini učinkovito prepoznava in ukrepa ter žrtve zaščiti.

Nacionalno zdravstveni vidiki problematike

Izjemno pomembno je zmanjševati dejavnike tveganja za nasilje nad ženskami in za nasilje v družini. Mednarodne študije so pokazale, katere prakse in družbene aktivnosti so pri tem učinkovite. Dejstvo je, da je treba v vsaki družbi vzporedno delovati na vseh ključnih ravneh:

  • Posameznice in posameznike je treba ozaveščati in izobraževati o nasilju, njegovi dinamiki in posledicah. Hkrati pa je treba razvijati vedno nove vladne in nevladne oblike pomoči ter ukrepanja za izhod iz nasilnih odnosov in tudi o tem ozaveščati tako strokovne kot širšo javnost.
  • Družinam je treba sistematično in znotraj javnih ustanov nuditi svetovanje za konstruktivno reševanje konfliktov in izboljševanje medosebnih odnosov. Razvijati je treba šole za starše in programe obiskov socialnih služb na domu, ozaveščati o škodljivosti nasilja nad otroki ter zmanjševati dostopnost ter rabo nedovoljenih drog ter alkohola. Razvijati je potrebno socialnovarstvene in nevladne programe hitrih in učinkovitih intervencij za pomoč družinam in za zaščito žrtev nasilja.
  • Skupnosti morajo razvijati kontinuirane kampanje o enakih možnostih in enakosti spolov ter ničelne tolerance do vseh vrst nasilja. Ko delujemo zoper nasilje, spreminjamo kulturo in skupnosti, ki jim ljudje pripadajo in se z njimi identificirajo, so pri tem ključne.  Sporočila o nedopustnosti nasilja v družini morajo postati javna sporočila naših skupnosti in njihovih vodij.
  • Družba mora sistematično na vseh ravneh implementirati te ideje ter poskrbeti za ustrezno zakonsko zaščito ter prepoved nasilja v družini. Hkrati mora na vseh ključnih področjih zaposlenim v zdravstvu, vzgoji in izobraževanju, socialnem varstvu, policiji ter sodstvu zagotoviti ustrezna izobraževanja ter usposabljanja ter sprejeti protokole obravnave primerov nasilja v družini.